Podnebni cilj EU za leto 2040

Evropska komisija je predlagala spremembo evropske podnebne zakonodaje z namenom vzpostavitve pravno zavezujočega cilja zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov (TGP) za 90 % do leta 2040 glede na raven iz leta 1990.

Predlog je usklajen z dolgoročnim ciljem podnebne nevtralnosti EU in izpolnjuje zakonsko obveznost podnebnega zakona, ki zahteva predlog vmesnega cilja po prvem globalnem pregledu po Pariškem sporazumu.

Cilj za leto 2040 nadgrajuje obstoječi zavezujoči cilj EU za leto 2030 (vsaj 55 % zmanjšanje emisij) in usmerja EU proti podnebni nevtralnosti do leta 2050.

Za razliko od prejšnjih okvirov predlog za leto 2040 poudarja fleksibilnost, stroškovno učinkovitost in pragmatične pristope, ob upoštevanju gospodarskih, tehnoloških in geopolitičnih sprememb.

Predlog mora še obravnavati in sprejeti Evropski parlament in Svet EU po rednem zakonodajnem postopku. Po sprejetju bo predstavljal temelj posodobljenega nacionalno določenega prispevka EU (NDC), ki mora biti pripravljen do septembra 2025, pred konferenco COP30 v Belému v Braziliji.

1. Uporaba mednarodnih ogljičnih kreditov (člen 6 Pariškega sporazuma)

Od leta 2036 naprej bo EU lahko dovolila uporabo visokokakovostnih mednarodnih ogljičnih kreditov za kompenzacijo emisij. Njihova uporaba bo omejena na največ 3 % neto emisij EU glede na raven iz leta 1990, kar zagotavlja omejeno zanašanje na zunanje kompenzacije.

Strogi evropski predpisi bodo določili izvor, kakovost, preglednost in pogoje pridobivanja teh kreditov, da se zagotovi okoljska integriteta.

Pomembno je, da bo dostop do teh kreditov verjetno omejen na države članice (javne subjekte), medtem ko podjetja, vključena v EU sistem trgovanja z emisijami (ETS), naj ne bi imela neposrednega dostopa. To še ni dokončno pojasnjeno in zahteva nadaljnjo pravno in politično obravnavo.

2. Vključitev trajnih ogljičnih odstranjevanj v EU ETS

Predlog vključuje trajno odstranjevanje toplogrednih plinov (ogljičnih ponorov), izvedeno na območju EU, kot mehanizem za kompenzacijo preostalih emisij, ki jih ni mogoče odpraviti niti do leta 2050.

To velja za sektorje, kjer je zmanjšanje emisij tehnično ali ekonomsko zelo omejeno (npr. nekateri industrijski procesi).

Upravičeni projekti morajo biti skladni z okvirjem za certificiranje odstranjevanja ogljika (CRCF) in evropskimi standardi, ki zagotavljajo trajnost in dodatnost.

Uporaba odstranjevanj naj bi dopolnjevala, ne pa nadomeščala aktivno razogljičenje. Odstranjevanja izven EU trenutno niso vključena v ta okvir.

Evropska komisija bo do leta 2026 pripravila poročilo o morebitni vključitvi negativnih emisij v sistem trgovanja z emisijami. Lovljenje in shranjevanje ogljika (CCS) je že vključeno v ETS prek direktive o CCS.

Komisija je sprožila tudi javno posvetovanje o morebitni širitvi ETS, vključno z vključitvijo trajnih odstranjevanj in sežiganja komunalnih odpadkov ter izboljšanjem zaščite pred uhajanjem ogljika.

3. Medsektorska fleksibilnost in stroškovna učinkovitost

Predlog omogoča večjo prilagodljivost med sektorji, kar državam članicam omogoča uravnoteženje emisij:

• preseganje ciljev v enem sektorju lahko kompenzira zaostanek v drugem
• npr. slabši rezultati v rabi zemljišč (LULUCF) se lahko nadomestijo z boljšimi rezultati v prometu ali ravnanju z odpadki      

Za dosego 90 % zmanjšanja emisij Komisija predlaga paket podpornih politik:

• Okvir državnih pomoči za čisto industrijo (Clean Industrial Deal) – omogoča podporo razvoju čistih tehnologij
• poenostavitev CBAM (mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah) – 90 % uvoznikov bo izvzetih iz poročanja
• ukrepi za preprečevanje uhajanja ogljika pri izvozu
• davčne spodbude (pospešena amortizacija, davčne olajšave) za naložbe v čiste tehnologije
• smernice za uporabo obnovljivih virov in pogodbe o odkupu električne energije (PPA)
• pilotni projekt Industrial Decarbonisation Bank
• akcijski načrt za kemično industrijo
• sektorski dialogi o razogljičenju
• revizija večletnega finančnega okvira (MFF) 

Čeprav cilj za leto 2040 še ni zakon, jasno določa smer prihodnje podnebne politike EU.

Podjetja bodo morala:

• prilagoditi strategije razogljičenja po letu 2030
• ponovno oceniti naložbena tveganja zaradi ogljičnega obdavčenja
• izkoristiti nove EU spodbude in finančne instrumente
• razumeti kompleksnost novih fleksibilnosti (krediti, odstranjevanja, medsektorsko uravnoteženje)

V prihodnjih mesecih bodo potekala pogajanja v Evropskem parlamentu in Svetu EU. Ključno bo, ali bo cilj 90 % ohranjen, kako strogo bodo urejene fleksibilnosti in kako bo določen vmesni cilj za leto 2035 pred COP30.

Te odločitve bodo močno vplivale na naložbeno gotovost in strateško načrtovanje podjetij v prihodnjih letih.